Ta slika izhaja iz globokega razmišljanja: v vsakem od nas sobivata dve polovici.
Človek gleda na svet z odprtimi očmi, radoveden in zavesten; drugi ostaja skrit, tih, včasih slep za tisto, česar noče ali ne more videti.
Geometrične črte in intenzivne barve niso le estetska izbira: govorijo o kontrastu in harmoniji teh dveh narav.
Modra in zelena izražata introspekcijo in umirjenost, medtem ko rdeče in rumene vibrirajo z energijo in strastjo. Jasne konture rišejo meje, toda nianse jih prestopajo in nas opominjajo, da noben del ne živi ločeno od drugega.
Razklani, a združeni obraz postane simbol nestabilnega in fascinantnega ravnovesja:del, ki vidi, in del, ki ne vidi, se dopolnjujeta in ustvarjata edinstveno in neponovljivo identiteto.
To ni samo delo, v katerega se je treba ozreti: je čustveno ogledalo, v katerem prepoznamo drobce lastne notranje zgodbe.
Kos, ki ne prinese domov le barve, temveč tudi introspekcijo, dialog in brezčasno lepoto.